Ščurki (znanstveno ime Blattodea, Blattaria ali Blattoptera; latinsko blatta – ščurek) so red žuželk z okrog 7500 opisanimi vrstami. So večinoma tropske živali, a je skupina poznana predvsem po vrstah, ki živijo v človekovih bivališčih, kjer delajo škodo. Predstavnike najdemo po vsem svetu razen v polarnih območjih. Med ščurke uvrščamo tudi nekoč samostojen red termitov, za katere se je nedavno izkazalo, da so zgolj zelo specializirana skupina ščurkov.
Ščurke prepoznamo po sploščenem telesu ovalne oblike, nitastih tipalnicah in kratkih dobro vidnih izrastkih na koncu zadka. Glava je razmeroma enostavno zgrajena – čeljusti so oblikovane kot grizalo z močnimi zobci za drobljenje, oči so normalno razvite. Dve svetlejši lisi sredi glave naj bi bili ostanek zakrnelih ocelov. Najbolj so podobni hroščem in čričkom. Od hroščev se ločijo po prisotnosti cerkov (izrastkov) in tem, da se zložena krila bočno prekrivajo med seboj, od čričkov pa po tem, da zadnje noge niso prilagojene za skakanje.
Samica izleže 12 do 50 jajčec, odvisno od vrste, v ovoju (ooteki). Večina ščurkov ovoj z jajci odloži na primernem mestu, le samice nekaterih vrst, npr. Blatella germanica, jih nosijo s seboj. Takoj po izleganju so ličinke bele barve, kmalu po tem pa pričnejo požirati zrak in se tako povečajo, koža pa otrdi in potemni. Stadij ličinke traja nekaj mesecev, v tem času se živali levijo med 5- in 12-krat, spet odvisno od vrste.
Ščurki so nočne živali. Podnevi se skrivajo pod kamni ali med listjem oz. v človekovih bivališčih med deskami, za zidovi, v jaških in drugih nedostopnih mestih. Večina vrst lahko leti, vendar po navadi raje hodijo. Na račun dolgih nog so lahko zelo hitri in jih je precej težko ujeti. So vsejede živali, v naravnem okolju glavnino njihove prehrane sestavlja verjetno mrhovina. Dolgo časa lahko preživijo brez hrane in se v skrajnem primeru prehranjujejo z vsem, kar vsebuje škrob, npr. lepilom za poštne znamke.
Glavni naravni sovražniki ščurkov so plenilci, kot so ptiči, netopirji in druge večje živali, poleg tega pa tudi nekatere žuželke in stonoge, ki so se specializirale za lov ščurkov. Najzanimivejši primer specializacije je osa vrste Ampulex compressa. Ta osa vbrizga strup v točno določen del telesa, ki nadzira ščurkovo premikanje, kar ji omogoči, da ga usmeri proti svojemu brlogu in tam izleže vanj jajčece, ščurek pa obmiruje. Ko se ličinka izleže, se začne prehranjevati z njegovimi tkivi v takem zaporedju, da njen gostitelj preživi vsaj dokler se osa ne zabubi znotraj njegovega telesa.